Mlin

V ravnici so hiše, 
nad hišami dim,
v dimu so zvezde, 
nad zvezdami mlin.
Tam ded moj je sedel 
na staro kolo,
tobak si zasukal 
le z eno roko.
Tam mravlje so v hišo 
napravile pot,
divji so konji 
preskočili plot.

Vino sta pila 
in dala srce,
oče urezal 
v drevo je ime.
Ognji so glasno 
goreli vso noč,
luna imela je 
čudežno moč.
Drugo je ljubil
potem do krvi,
mama mu dala 
je v rano soli.

Sanje le skrila 
v otroško sem dlan,
nemo kričala, 
da nočem drugam.
Zorele so češnje 
in tekel je čas,
kdo je naslikal 
mi drugi obraz?
Pomoči ser zbujam 
in v mislih bežim,
nikogar ne čakam, 
le tja si želim.

V ravnici so hiše, 
nad hišami dim,
v dimu so zvezde, 
nad zvezdami mlin.
V mlinu je mlinar, 
ki zgodbo pozna,
to noč naj požene 
vse mline sveta.
Sovraštvo naj zmelje 
in tihi prezir,
ljubezen naj trosi 
in sladki nemir.

Tja gor naj me vzame
in rad me ima,
ciganska sem duša,
tu nisem doma.      
                      Feri Lainšček